#projektVida

PREVERI DOMOVE V SLOVENIJI ....

Domovi morajo zagotavljati predpisane osnovne storitve, kot so namestitev v eno-, dvo- ali večposteljnih sobah, vzdrževanje prostorov in perila, primerno prehrano ter tehnično oskrbo, osebno pomoč, socialno oskrbo ter varstvo, zdravstveno varstvo in nego. Vse storitve v okviru osnovne dejavnosti so standardizirane. Odstopanja od standarda so dovoljena le pri bivalnih pogojih, ki so lahko boljši (bivanje v enoposteljni sobi) ali slabši (bivanje v tri- ali več posteljni sobi) od standardnih, kar seveda vpliva tudi na višino cene oskrbe.

Domovi za doplačilo poleg predpisanih osnovnih storitev ponujajo tudi različne nadstandardne storitve, na primer postrežbo s hrano v sobi (1,71 evra), dietno prehrano (1,26 evra), postiljanje postelje (0,95 evra), aplikacijo zdravil (1,50 evra), pomoč pri umivanju (2 evra). Kot dodatne storitve ponujajo tudi različne masaže, uporabo računalnika, hladilnika in televizorja, kar seveda tudi zaračunajo posebej.

Kdaj bo prosilec sprejet v dom, je odvisno od vrstnega reda prispelih prošenj, bližine starostnikovega stalnega bivališča, zdravstvenega stanja, socialnih razlogov, ki lahko pomembno vplivajo na nujnost sprejema, ter drugih razlogov, ki opravičujejo sprejem v dom.

​

Cene oskrbe, in sicer za osnovne dejavnosti v javnih zavodih in zasebnikih s koncesijo, se ne  določajo prosto, temveč morajo biti oblikovane v skladu s predpisano metodologijo. Določijo jih pristojni organi domov, zanje pa morajo pridobiti tudi soglasje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

Cene nadstandardnih storitev določi vsak ponudnik sam. Domovi lahko po zakonu opravljajo tudi tako imenovano tržno dejavnost, sredstva s tega naslova pa naj bi bila namenjena izboljševanju pogojev za izvajanje njihove osnovne dejavnosti.

Cene so odvisne od vrste namestitve (enoposteljna, večposteljna soba, apartma, dodatna oprema, ločene sanitarije ali kopalnica) ter zdravstvenega stanja stanovalca. Stanovalci v domovih za starejše so glede na stopnjo pomoči, ki jo potrebujejo pri vsakodnevnih opravilih, razvrščeni v skupine oskrbe - od I do IV.

Namestitev v dvoposteljni sobi se šteje kot standardna, za osnovno stopnjo oskrbe pa se šteje "oskrba I". Cene storitev oskrbe II, III a in III b se določijo tako, da se cena storitve "oskrba I" poveča za višino dodatka za pomoč in postrežbo v skladu s predpisi s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in sicer od 4,80 do 13,77 evrov na dan.

​

Stanovalcem v domovih so zdravstvene storitve zagotovljene iz njihovega zdravstvenega zavarovanja, storitve oskrbe pa praviloma plačujejo sami oziroma s pomočjo svojcev, saj so jih le-ti po zakonu dolžni (do)plačevati po svojih zmožnostih. Za svojce štejejo zakonec in/ali odrasli otroci, ki jih starši niso več dolžni preživljati.

Polnoletni otrok je torej dolžan preživljati svoje starše v skladu s svojimi zmožnostmi, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. To pa ne velja, če starši iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninskih obveznosti do otroka.

Zavezanci za (do)plačevanje socialnovarstvenih storitev so lahko tudi tisti, ki jih k temu zavezuje pravni posel, sklenjen s starostnikom, npr. izročilna pogodba, ki jo je starostnik sklenil z enim od potomcev, pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki jo lahko sklene tudi z drugo osebo, ki ni z njim v sorodu, ipd. Tovrstne pogodbe imajo posledice za obe strani, včasih pa tudi za drugo sorodstvo, zato zakon določa, da mora biti pogodba obvezno sklenjena pri notarju v tako imenovani notarski obliki.

Če stanovalec storitve v domu za starejše ne zmore plačevati sam, otroke, ki so se zavezali k doplačevanju mesečnih stroškov ob podpisu dogovora za sprejem v dom, pa bi plačevanje stroškov potisnilo v finančno stisko, lahko starostnik ali njegov zastopnik pri centru za socialno delo prosi za oprostitev plačila storitev. Ob tem mora navesti tudi vse osebe, ki so ga dolžne preživljati (svoje otroke ter morebitne druge zavezance na podlagi sklenjene pogodbe). Center pri določitvi zneska, ki ga je vsak zavezanec (starostnik, otroci ter druge osebe, ki so se zavezale k preživljanju) dolžan prispevati k računu za oskrbo v domu skladno s svojim finančnim stanjem, ugotavlja mejo socialne varnosti za posameznega zavezanca za plačilo. Pri izračunu upošteva kopico podatkov: višino pokojnine, morebitne socialne prejemke, starostnikove prihranke, drugo premoženje, višino mesečnih dohodkov v otrokovi družini oziroma družini drugega zavezanca, število otrok, število vzdrževanih članov, zavezančeve finančne obveznosti, prihranke ter drugo premoženje. Če starostnik in drugi zavezanci ne zmorejo v celoti plačevati bivanja v domu za starejše, stroške praviloma (do)plačuje občina.

​

VIR: Skupnost socialnih zavodov Slovenije